Logo
Križišče
Kaj odmeva v slovenskih medijih
← Podkasti
Novica

Kulturni fokus

RTVSLO – Prvi · Kultura

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Izvirni vir ↗Apple Podcasts ↗

Epizode

Najnovejše zgoraj
Novica
55 min
Kulturni fokus

Ekspedicije mlajšega brata Franca Jožefa in vipavski diplomat v Egiptu

Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture. Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, bil pa je veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast, ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in zanesenjaštva v znanstvenih odpravah do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem so se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin, še bolj pa sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj, saj je kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan pa je predmete vključil…

Poslušaj
Novica
58 min
Kulturni fokus

Nova branja starih arheoloških krajin: »Zastavljamo si vprašanja, na katera prej sploh nismo pomislili«

Arheologija danes ne raziskuje le posameznih predmetov, grobov in utrdb, temveč skuša iz različnih sledov rekonstruirati celotno življenje nekdanjih skupnosti in se bolj usmeriti na posameznika. Zanima jo, kako so bila naselja organizirana, kdo je imel v njih posebno vlogo ter kako so se ljudje povezovali z drugimi okolji in skupnostmi. Ugotavljamo, katere živali so vzrejali, s katerimi obrtmi so se ukvarjali, s čim so trgovali in na kakšnih razdaljah, kakšen pomen so imele sorodstvene vezi, kaj so ljudje jedli in kako je bila hrana vključena v verska pravila in predstave, zaradi česa so zbolevali, kako so se zdravili. Že dolgo predstave o preteklih družbah črpamo iz podob in ostankov naselij, načinov pokopa, iz pogrebnih ritualov in grobnih značilnosti ter grobnih pridatkov. Ti kažejo na obstoj družbenih razlik, elit in posameznikov z večjo močjo in ugledom. Tudi raziskovanje naselbin omogoča, da takšno družbo vidimo v njenem vsakdanjem in kultnem okolju. Najdbe kažejo na vodilne skupine, bojevnike in aristokracijo, pa tudi na ljudi, ki so opravljali posebne obrede in verske naloge, med njimi svečenike in svečenice. Posebej zanimiv je Pungrt nad Igom, kjer so arheologi odkrili os…

Poslušaj
Novica
56 min
Kulturni fokus

Ritualne uganke in starodavni kulti iz keramične stekleničke in z lončarskega vretena

Keramika je eno najpogostejših in najpomembnejših arheoloških gradiv. Ker se žgana glina dobro ohranja, lahko raziskovalci danes že iz majhnih odlomkov posod razbirajo številne podatke o življenju ljudi v preteklosti – od načinov izdelave in prehrane do trgovskih povezav, tehnologije in kulturnih stikov. Keramični predmet tako ni več le »lonček« ali črepinja, temveč vir številnih informacij o ljudeh, ki so ga izdelali in uporabljali. Z raziskovanjem lipidov, torej kemičnih ostankov maščob, ki se lahko ohranijo v poroznih stenah keramičnih posod, lahko keramika razkrije tudi, kaj so ljudje nekoč jedli. Z analizami lipidov je mogoče ugotoviti, ali so bile posode uporabljene za shranjevanje ali pripravo živalskih maščob, rastlinskih olj, mesa ali mlečnih izdelkov. Takšne raziskave omogočajo vpogled v prehrano neolitskih skupnosti in velike spremembe, ki jih je prinesel prehod od lovstva in nabiralništva h kmetovanju. Še posebej zanimivi so sledovi mleka in mlečnih izdelkov, saj pomagajo razumeti razvoj zgodnjega kmetijstva.Tudi Ajdovska jama pri Nemški vasi je pomemben primer, kako lahko keramika pomaga pri raziskovanju preteklih družb. To izjemno jamsko grobišče iz mlajše kamene in…

Poslušaj
Novica
59 min
Kulturni fokus

Zoisova palača v epicentru slovenskega razsvetljenstva

Največja zasebna palača v Ljubljani je bila na prehodu iz 18. v 19. stol., ko je v njej živel baron Žiga Zois, intelektualno središče slovenskih dežel in jo torej smemo šteti za enega od rojstnih krajev našega naroda Na jugovzhodnem koncu starega mestnega jedra Ljubljane, med Križankami in levim bregom Ljubljanice, stoji Zoisova palača. Ker gre za največjo zasebno palačo v središču naše prestolnice, bi zgradba najbrž bila že samo zaradi tega vredna pozornosti umetnostnih zgodovinarjev. Ker pa je v njej, kot seveda razkriva že njeno ime, v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja živel nihče drug kot baron Žiga Zois, vodilna figura našega razsvetljenstva, lahko mirno rečemo, da je bila ta palača nekaj časa pravzaprav v samem epicentru znanstvenega in umetnostnega življenja na Kranjskem. Še več: kolikor so Linhart, Vodnik, Kopitar, Japelj in drugi Zoisovi varovanci prav pod baronovo gostoljubno streho in s pomočjo njegove širokogrudne finančne zaslombe lahko razvijali ideje, iz katerih je pozneje v 19. stoletju vzbrstelo naše narodno gibanje, toliko smemo reči, da je Zoisova palača pravzaprav eden od rojstnih krajev slovenstva. In vendar smo se kar precej načakali, preden se je…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

Je potres, ki je v 14. stoletju opustošil slovenske dežele, Kamnik oropal za njegovo jezero?

Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice? Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik … Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi na…

Poslušaj
Novica
57 min
Kulturni fokus

Na letalskih poletih med Beogradom in New Yorkom so v 60. letih prirejali razstave in prodaje umetnin

Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, a kraj je zaznamoval tudi umetnostni zgodovinar in svetovljan Zoran Kržišnik. Zoran Kržišnik je bil eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, likovnih kritikov in kulturnih menedžerjev 20. stoletja. Rodil se je v Žirovnici, v družini, povezani z znamenitim Antonom Kržišnikom – Trebušnikom, in že od mladosti ostal močno povezan z domačim okoljem pod Stolom. Čeprav ga je življenjska pot vodila v Ljubljano in nato v številna svetovna umetniška središča, Žirovnica zanj nikoli ni postala le oddaljen spomin. Po študiju umetnostne zgodovine je začel delati v Moderni galeriji, katere ravnatelj je postal leta 1957. Njegova velika vizija je bila slovensko umetnost povezati s svetom. Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil Ljubljanski grafični bienale, ki je bil prvič organiziran leta 1955 in je pod njegovim vodstvom postal ena najpomembnejših mednarodnih prireditev grafične umetnosti. Kržišnik je s š…

Poslušaj
Novica
1 h
Kulturni fokus

Opojno vino, cvetoči vrtovi in čedni mladeniči – presenetljivi svet otomanske lirike

Med 14. in 19. stoletjem so si pesniki, ki so ustvarjali na tleh Otomanskega imperija, spretno izposojali elemente iz klasične arabske ter perzijske literature, da bi navsezadnje ustvarili čisto samosvojo pesniško tradicijo Na svojem vrhuncu – za časa vladavine Sulejmana Veličastnega sredi 16. stoletja – se je Otomanski imperij raztezal od Alžirije do Kuvajta, od Jemna do centralne Madžarske. Tisti čas pa pravzaprav tudi že kako stoletje prej in tudi še precej desetletij pozneje so carigrajski sultani s pomočjo dobro delujočega administrativnega aparata spretno vladali nenavadno strpni, mnogojezični in multikonfesionalni državi, v kateri so cveteli trgovina in znanost in umetnost. Naši predniki v slovenskih deželah se vsega tega večidel sicer niso zavedali; podoba Osmanskega imperija je bila tisti čas pač neločljivo povezana s turškimi vpadi, plenilskimi vdori manjših in zelo gibljivih turških konjeniških enot v širši vzhodnoalpski prostor, s katerimi so Otomani skušali spodkopati gospodarsko in vojaško moč Habsburžanov. Toda od zadnjega turškega vpada na naše etnično ozemlje zdaj mineva že več kot 400 let in tako smo menda tudi do vsega tujega pregovorno nezaupljivi Slovenci napo…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

»Zadosti je kruha na zemlji za vse«: radikalni ton Heinricha Heineja na predvečer marčne revolucije

O Heinejevi politični pesnitvi, ki se bere kot odkrit napad na vse stebre tedanje oblasti: na monarha, rimskokatoliško cerkev, militarizem in fevdalne odnose ter socialno neenakost zgodnjega kapitalizma Danes bomo odpotovali v politično, ekonomsko in idejno globoko shizofren čas evropske zgodovine. To je bil čas, ko so dosežki francoske revolucije in napoleonovih reform ljudem že vsadili ideje o svobodi, hkrati pa so se z Dunajskim kongresom leta 1815 restavrirale stare monarhije, ki so s strogo cenzuro skušale zatreti vsakršno nasprotovanje sistemu. To je bilo poleg tega obdobje, ko je pospešena industrializacija porodila množice revnih delavcev, ki so v nemogočih razmerah komajda zaslužili za golo preživetje - prav to obdobje je, nepresenetljivo, izoblikovalo tudi mladega filozofa Karla Marxa - stari režimi pa so morali leta 1848 popustiti pod pritiskom v tako imenovani marčni revoluciji, ki jo danes razumemo kot konec fevdalnega reda. V takšnem kontekstu ne preseneča, da je eden največjih nemških romantičnih pesnikov Heinrich Heine napisal delo, ki ga zaznamuje vse kaj drugega kot romantično svetobolje. Njegova nenavadna politična satira z naslovom Nemčija. Zimska pravljica pri…

Poslušaj
Novica
59 min
Kulturni fokus

Vedenje telesa določajo družbene konvencije – Zala Pezdir

Ples se umešča na presečišče narave in kulture, telesa in družbe, ter sodi med najbolj razširjene in hkrati kompleksne človeške fenomene. Kljub temu pogosto ostaja prezrt, čeprav odpira prostor za razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih. Z različnimi kulturami potuje skozi celotno zgodovino človeštva – upodobljen je tudi v prizorih jamske umetnosti – kot način ustvarjanja, izražanja in povezovanja. Čeprav o plesu obstaja veliko znanja, predstava o njem kot univerzalnem človeškem jeziku ni povsem ustrezna. Vedno znova ga namreč oblikujejo konkretni kulturni konteksti. Nezmožnost razumevanja teh posebnosti je skozi zgodovino utrjevala predstave o tako imenovanem »primitivnem«, »enostavnem«, »divjem« ali »nestrukturiranem« plesu. Takšne oznake so dolgo hranile evrocentrične in rasistične poglede ter idejo linearnega kulturnega razvoja. Stereotipi in predsodki še danes pogosto reducirajo svet nezahodnih ljudstev na nekaj prvinskega in neorganiziranega, čeprav so njihovi plesni sistemi izjemno kompleksni, strukturirani in družbeno pomembni. Antropološki uvidi in primeri iz različnih okolij – od Azandov do avstralskih staroselcev Tivijev – pokažejo, da ples marsikje ni ločena kategor…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

Najprej je bila trava, iz nje pšenica, zaradi nje polje in na tem polju človek, ki je pojedel – kruh

Zgodovina kruha je tesno prepletena z enim največjih prelomov v razvoju človeštva, z neolitsko revolucijo, ko je človek opustil nomadski način življenja in začel obdelovati zemljo. Prav udomačevanje žit je omogočilo nastanek stalnih naselbin in razvoj prvih civilizacij, od Rodovitnega polmeseca, kjer so gojili prve vrste pšenice in ječmena, do Azije z rižem, pomembno je tudi proso, ter Srednje in Južne Amerike, kjer je osrednje mesto zavzela koruza. Kruh je tako skozi tisočletja postal več kot le hrana – postal je simbol preživetja, skupnosti in kulture. Stari Egipčani so odkrivali skrivnost kvašenega testa in razvili peko kruha, ki je bil celo plačilno sredstvo, antični Grki in Rimljani pa so to znanje izpopolnili ter postavili temelje pekarstva, kot ga poznamo danes. V srednjem veku je kruh postal osnovno živilo vseh družbenih slojev, pri čemer je njegova kakovost jasno odražala družbeni status. Tudi na Slovenskem ima kruh bogato in globoko zakoreninjeno tradicijo, ki sega vse do prazgodovinskih koliščarjev, skozi stoletja pa se je razvila v raznolikost okusov in oblik, od rženega in koruznega do ajdovega kruha, pogosto povezanega s prazničnimi običaji in obrednim pomenom. O tem…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

200 let nerazrešljivih protislovij potrošniške družbe skozi prizmo literature

Kako je vznik potrošništva v 19. stol. spremenil pogoje za pisanje in branje književnosti in kako je literatura naslednji dve stoletji reflektirala nezaslišano novost, ki jo v človeški zgodovini predstavlja proces komodifikacije vseh stvari, odnosov in doživetij? Eden ključnih fenomenov današnjega ekonomskega življenja je skoraj gotovo potrošništvo. Pa pravzaprav ne le ekonomskega; naš konzumerizem, naše nebrzdano nakupovanje raznovrstnih materialnih dobrin pač ne poganja le farm, tovarn in storitvenih podjetij na vseh celinah tega sveta, ampak je vanj slej ko prej vpisana tudi obljuba globoke osebne izpolnitve. Vtis je namreč, da se potihoma vsi nadejamo, da nam bo življenje, ko bomo enkrat le uspeli kupiti tisti izmuzljivi, misteriozni, a eksistencialno osrečujoči artikel X, naposled razkrilo svoj pravi smisel. Če dobro premislimo, so tovrstna pričakovanja, ki vsakdanjo ekonomsko aktivnost povezujejo s predstavami o osebnostni samorealizaciji, več kot le nekoliko smešna, a to še ne pomeni, da moramo sodobniki po vsej sili zardevati zaradi svoje nekritične zaslepljenosti. Nedavno je pod okriljem Založbe ZRC namreč izšla intrigantna, sociološko intonirana literarno-zgodovinska raz…

Poslušaj
Novica
54 min
Kulturni fokus

Blišč in beda bogatašev, blišč in beda hollywoodskih filmov o bogataših

Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo? »Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem monologu iz filma Wall Street, pod katerega se je podpisal režiser Oliver Stone. Se pa Douglas tu seveda ne ustavi, temveč v vlogi brezvestnega investitorja Gordona Gekka, za katero je leta 1987 prejel tudi oskarja za najboljšega igralca, nadaljuje: »Pohlep se nikoli ne moti. Pohlep deluje. Pohlep razjasni sleherno situacijo in izraža samega duha evolucije. Naj gre za pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni ali znanju, pohlep je obraz nezadržnega vzpona človeštva.« Te besede so se razločno vpisale v naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin. Berejo se namreč kot nekakšen eleganten destilat dominantne ideologije zadnjih nekaj desetletij na Zahodu; so esenca neoliberalizma, njegovega – ob pomanjkanju boljših besed – temeljnega etosa. No, kar se ni vpisalo v naš kulturno-zgodovinski spomin, pa je, da je jedrno sporočilo filma, sporočilo Wall Streeta kot celote, natanko nasprotno razmišljanju Gordona Gekka. Oliver Stone, čigar levičarske simpatije niso nikakršna skrivnost,…

Poslušaj
Novica
52 min
Kulturni fokus

Med obema vojnama so na morje pogosto odpotovale ženske z otroki

Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel. Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je s…

Poslušaj
Novica
55 min
Kulturni fokus

Likovna scena v socialistični Sloveniji – nepričakovana zmagovalka hladne vojne

Zakaj se zdi, da so po 2. svetovni vojni naše galerije javnosti omogočale stik s svetovno likovno ustvarjalnostjo, ki je bil bolj neposreden, bolj živ od tega, kar v slovenskih razstavnih prostorih lahko vidimo danes? Pisateljice sicer lahko še tako vneto pišejo romane in dramatiki drame in skladateljice lahko, sedeč ob domačem klavirju, še tako zavzeto ustvarjajo svoje kompozicije, a dokler romani navsezadnje ne prispejo na naše knjižne police in dokler gledališčniki dramskih besedil ne uprizorijo na svojih odrih in dokler orkestri ne izvedejo sveže komponiranih sonat in simfonij, dokler, skratka, umetnine ne pridejo pred in med ljudi, toliko časa umetniški ustvarjalni proces ni zares zaključen. Če pač umetniško delo razumemo kot nekakšen stroj za ustvarjanje pomena, kot stroj za osmišljanje človeških življenj, tedaj postane jasno, da Prešernov Apel v resnici dokonča svoje delo šele, ko svojo podobo na ogled postavi in dopusti, da tej podobi, metaforično rečeno, zadnjo pa obenem ključno piko postavijo gledalke in gledalci. Zato se tudi vsi tisti znanstveniki in znanstvenice, ki se posvečajo vprašanjem recepcije umetnosti, ki se sprašujejo kako, po kakšnih poteh in v kakšnem konte…

Poslušaj
Novica
49 min
Kulturni fokus

Homerjeva epa – živa pripoved o tem, kako človek kljubuje kaosu

Iliada in Odiseja sta nastali iz ustnega izročila, navdihnjenega z zgodovinskimi dogodki. Obravnavata vojno, vrnitev domov in vzpostavljanje reda kot temeljne razsežnosti človeških prizadevanj. Homerjeva epa opisujeta svet, v katerem bogovi aktivno posegajo v človeško življenje, usoda pa stoji nad njimi. Človekova svoboda ni v izbiri usode, temveč v njenem sprejemanju. Ključni pojmi, kot sta hybris (ošabnost) in ravnovesje, opozarjajo na nevarnost preseganja mere, ki vodi v propad. V tem svetu kategorije dobrega in zla niso absolutne, temveč so podrejene naravnemu redu in kozmični harmoniji. Homerjevi junaki utelešajo večne dileme: slava ali mir, pustolovščina ali dom, individualna želja ali skupnost. Vrednote, kot so pogum, čast, inteligenca in govorništvo, oblikujejo ideal človeka, medtem ko družbeni položaj ne določa nujno njegove vrednosti. Aristokratska drža lahko pristoji tudi svinjskemu pastirju. Vojna v Iliadi ni le zgodovinski dogodek, temveč univerzalno stanje človeštva, ki ga bogovi spodbujajo, ljudje pa trpijo. Postane samostojna sila, ki uničujoče deluje na krhkost človeškega reda in ga spodkopava. Naloga človeških junakov je, da ga obnovijo in vzpostavijo stabilnost…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

»Roman podaja celovito podobo neke družbe, nekega stanja duha, sveta ali celo kozmosa nasploh«

Ker so romani izjemno raznoliki po svojem obsegu, obliki in vsebini, tudi ni nemudoma jasno, kaj bi utegnila biti tista njihova skupna lastnost, zaradi katere jih vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman Tolstojeva Ana Karenina je, kot dobro vemo, precej špehata knjiga, medtem ko je Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice čisto tanka. Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja se sklene tragično, s samomorom, medtem ko se Prevzetnost in pristranost Jane Austen izteče v pravi pravcati happy end. Cervantesov Don Kihot kar kipi od napetih prigod in preobratov, medtem ko Oblomov, osrednji junak v istoimenskem delu Gončarova, komaj vstane iz postelje. Povedi, v katerih je Proust izpisal V Swannovem svetu, so vratolomno nalomljene v številna priredja in podredja, ki v iskanju končne pike zlahka bohotno napolnijo celo stran ali še več, medtem ko so Hemingwayevi stavki v Komu zvoni poudarjeno kratki, čvrsti, strogo obvladani. Medtem ko García Márquez v Stotih letih samote po svoje popisuje zgodovino Kolumbije, nam Cao Xueqin s Sanjami v rdeči sobi slika osupljivo podobo Kitajske sredi 18. stoletja. In ko smo že pri stoletjih – Petronij je svoj Satirikon pisal v prvem, Han Kang pa svojo Vegetar…

Poslušaj
Novica
56 min
Kulturni fokus

Slivovka – bratska, totemska in demonska pijača

Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku? Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ... Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan. A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapis…

Poslušaj
Novica
55 min
Kulturni fokus

Srečko Kosovel – vizionar

Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizike Zdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo. Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet star…

Poslušaj
Novica
54 min
Kulturni fokus

Z zgodbami iz Kolizeja s Heleno Koder: čas ni nekaj, kar zapravljaš, ampak nekaj, kar živiš

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije. S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju. Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še pos…

Poslušaj
Novica
49 min
Kulturni fokus

Štirje tedni, v katerih so nacisti vzpostavili diktaturo

Kako so bliskovit zlom weimarske republike in vzpostavitev brutalne nacistične strahovlade v februarju leta 1933 doživljali vodilni nemški književniki, gledališčniki in novinarji tistega časa? V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o koncu sveta. O koncu nekega zelo specifičnega sveta. Govorili smo o zatonu demokracije, kolapsu pravne države, ukinitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vzpostavitvi brutalne, barbarske, totalitarne države. Govorili smo o tem, kaj natanko se je dogajalo v Nemčiji med 30. januarjem in 27. februarjem 1933, med dnem torej, ko je bil Hitler imenovan za kanclerja, in dnem, ko so nacisti izkoristili požar v poslopju nemškega parlamenta, da bi razglasili izredne razmere in uvedli diktaturo. Pri tem nam je bila v pomoč izvrstna knjiga Februar 33, v kateri njen avtor, ugleden nemški kulturni novinar in literarni zgodovinar Uwe Wittstock opisuje zlom civilizacije in vzpostavitev Tretjega rajha. Svojega dela pa se Wittstock ne loteva na suhoparen, zgodovinarski način, ampak se naslanja na bogato zapuščino beležk, pisem in dnevnikov, ki so jih natanko v tistih usodnih štirih tednih pisali tedaj vodilni nemški pesniki, pisatelji, novinarji, režiserj…

Poslušaj
Novica
53 min
Kulturni fokus

Perica je bila do uvedbe strojnega pranja s svojim delom prava prenašalka kulturnih vsebin

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne v…

Poslušaj
Novica
55 min
Kulturni fokus

Koprčan, ki je v 15. stoletju položil temelje evropskim predstavam o resnični izobraženosti

Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikan Zdi se, da v sodobnem svetu čislamo predvsem znanje, ki je neposredno uporabno, ki pride prav, kot se reče, v resničnem življenju. A ni še tako dolgo, kar je veljalo, da človek kratko malo ne more veljati za resnično izobraženega, resnično omikanega, če ni na široko razgledan po filozofiji in zgodovini, če ni vešč klasičnih jezikov, če ne zna na izust latinskih pregovorov ali vsaj kopice Prešernovih verzov. Pridobivanju tovrstne, na videz nekoristne vednosti je bila slej ko prej namenjena gimnazija, kakršna se je na Slovenskem oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, a tu je vendarle treba reči, da so se avstro-ogrski pedagogi, ko so oblikovali gimnazijski kurikulum, navezovali na precej starejše predstave o smotrih in metodah vzgoje oziroma izobraževanja. Opirali so se namreč na pedagoške ideje in poglede, ki so se oblikovali v zgodnjerenesančni Italiji druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja. V tem kontekstu pa je eno ključnih vlog odigral bleščeč intelektu…

Poslušaj
Novica
39 min
Kulturni fokus

Lupa Romana – volkulja iz rimskega sveta in simbol večnosti novih Rimov, ki so hitro propadli

Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in več…

Poslušaj
Novica
54 min
Kulturni fokus

Kakšno vlogo so v zgodnji zgodovini krščanstva igrali semitski jeziki?

Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku Ko danes razmišljamo o zgodnjem krščanstvu – o oblikovanju korpusa kanoničnih besedil, o vprašanjih, ki so zaposlovala tedanjo teologijo, pa tudi o oblikah čaščenja in skupnostnega življenja v prvih štirih, petih stoletjih po Kristusu –, si praviloma pomagamo z besedili, ki so jih ustvarili bodisi latinsko bodisi grško pišoči avtorji. To ni posebej presenetljivo, saj sta bila to vendar osrednja jezika omike v rimskem cesarstvu. Toda pri tem slej ko prej pozabljamo, da Jezus, ko je deloval v Sveti deželi, ni govoril ne latinsko ne grško – temveč aramejsko, torej enega izmed semitskih jezikov. Prav tako pozabljamo, da je v sirščini, jeziku, ki je bil aramejščini soroden, nastalo kar nekaj pomembnih besedil, ki pričajo o življenju krščanskih skupnosti na vzhodnem obrobju rimskega imperija in prav posebni duhovni klimi, ki je te skupnosti ob koncu antike prevevala. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu premišljevali, kakšno vl…

Poslušaj
Novica
50 min
Kulturni fokus

Kratka zgodovina ljubezni – od sodobnih aplikacij za zmenke do Platonove filozofije

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pe…

Poslušaj
Novica
47 min
Kulturni fokus

Slon, kot bojni stroj in jokajoče bitje

Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali z…

Poslušaj
Novica
53 min
Kulturni fokus

Kaj v likovni umetnosti pride za obdobjem modernizma?

In zakaj se zdi, da priročnega odgovora, ki bi z besedo ali dvema elegantno povzel vse raznolike prakse sodobnega umetnostnega ustvarjanja ter tako pokazal na njihove jedrne skupne poteze, pravzaprav nihče ne pozna? Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu? Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker…

Poslušaj
Novica
56 min
Kulturni fokus

Henrik Ibsen – njegova Nora je k nam prispela hitro

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konflikt…

Poslušaj
Novica
53 min
Kulturni fokus

Gozdovi, ki so Beneški Sloveniji ukradli njeno preteklost

Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajine Pred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji. Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega s…

Poslušaj
Novica
56 min
Kulturni fokus

Tina Modotti – med srpom in kladivom, fotografijo in revolucijo

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolu…

Poslušaj
Novica
50 min
Kulturni fokus

Mizzart, Strip Core, grafiti, murali in celostna umetnina Metelkova

Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi? Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici. Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi…

Poslušaj
Novica
53 min
Kulturni fokus

Kje smo v kozmosu besed iz zlatega runa in kako se matematika zgleduje po legendi

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab. Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figu…

Poslušaj
Novica
53 min
Kulturni fokus

»Vsak trenutek je v nekem smislu večen za budistične modrece«

Japonska nas ne navdušuje samo z lepoto in globino svoje umetnosti, ampak nas, kot v svoji najnovejši knjigi pokaže Marko Uršič, lahko nagovarja tudi s svojo filozofsko tradicijo, ki jo je pomembno zaznamoval zen budizem Vse odkar so proti koncu 19. stoletja Vincentu van Goghu v roke prišli prvi japonski barvni lesorezi – tako imenovani ukiyo-e –, se zdi, da se na Zahodu ne znamo nehati čuditi se kulturi dežele vzhajajočega sonca. Pomislimo: na Bertolta Brechta je močno vplivalo gledališče nō; filmski režiserji od Bernarda Bertoluccija do Quentina Tarantina so se zgledovali pri Akiru Kurosawu; Svetlana Makarovič je v zadnjem času izdala kar tri zbirke haikujev, te, kar najbolj prepoznavno japonske pesemske forme; o množični priljubljenosti anim in mang, japonskih risanih filmov in stripov, med mladimi na Zahodu danes pa skorajda ne gre izgubljati besed. A to še ni vse – dežela vzhajajočega sonca namreč ne premore le sila bogate in navdihujoče umetnostne zakladnice, ampak se ponaša tudi z osupljivo raznoliko in dolgo tradicijo filozofskih ter duhovno-religijskih iskanj in premišljevanj, ki nas v Evropi in Amerikah prav tako kličejo v kolikor izzivalen toliko ploden dialog. Enemu ta…

Poslušaj
Novica
57 min
Kulturni fokus

»V resnici ne obstaja nič takega kot umetnost. So samo umetniki.«

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes. Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa. Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

Dragica Čadež, Nataša Kramberger in umetnost, ki ni za v direktorske pisarne

V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu. Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramber…

Poslušaj
Novica
50 min
Kulturni fokus

Pisatelj in svet, vmes pa tanka živčna izolacija

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

László Krasznahorkai, madžarski mojster apokalipse

Kako se v romanih in kratkih zgodbah aktualnega prejemnika Nobelove nagrade za književnost prepletata eksistencialna groza in bivanjski nesmisel na eni strani ter presežna lepota stvarstva in jezika na drugi? Čeprav z vsega desetimi milijoni prebivalcev Madžarska ni med največjimi državami, je v drugi polovici prejšnjega stoletja vendarle prispevala vsaj štiri nesporne velikane v kanon sodobne svetovne književnosti: Pétra Eszterházyja in Pétra Nádasa ter dva nobelovca, Imreja Kertésza in Lászla Krasznahorkaija. Slednji je seveda aktualni lavreat; decembra lani so mu na slovesnosti v Stockholmu najprestižnejše literarno priznanje na svetu podelili za – kot so Švedi posrečeno zapisali v svoji utemeljitvi – vizionarski opus, ki sredi prizorov oziroma podob apokaliptičnega terorja znova potrjuje moč umetnosti. A kaj natanko to pomeni? O kakšnih prizorih apokaliptičnega terorja je tu pravzaprav govora? In kje naj bi bil sredi take groze sploh prostor za umetnost, za dokazovanje ali potrjevanje njene presežne moči in lepote? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Marjanco Mihelič, mojstrsko prevajalko iz madžarščine, ki na…

Poslušaj
Novica
1 h 3 min
Kulturni fokus

1700 let koncila v Niceji ali Glede česa se še danes strinjajo katoličani, pravoslavci in protestanti?

Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danes Pred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev? Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih…

Poslušaj
Novica
56 min
Kulturni fokus

Evolucija konkurence soncu ali kako ljudje postanemo družabna družbena bitja

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ... Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorečega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, da bi v temnih nočeh na Zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ... Sogovornik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej). fotografija: Wikimedia Commons

Poslušaj
Novica
56 min
Kulturni fokus

Iz biografije Astrid Lindgren: »Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto«

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok … Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali v…

Poslušaj
Novica
57 min
Kulturni fokus

Pasolini in njegov filmski jezik, ki ga piše realnost

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja … Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

»To, da o nekaterih skladateljicah nisem mogla povedati ničesar, je postal podatek zase«

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic Leta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca. Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih…

Poslušaj
Novica
58 min
Kulturni fokus

Miki Muster – spraševali so ga, če je on tisti, ki riše Mikija Mustra

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Poslušaj
Novica
54 min
Kulturni fokus

Josip Jurčič – prvi slovenski žurnalist, ki je iz novice zares znal narediti zgodbo

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej J…

Poslušaj
Novica
43 min
Kulturni fokus

Pozabljene utvare – linije pobega črnogorskih umetnikov

Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice. Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvar…

Poslušaj
Novica
54 min
Kulturni fokus

Kako je Trubar pravzaprav postal – Trubar?

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije? Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trub…

Poslušaj
Novica
46 min
Kulturni fokus

Gledališče in žalovanje – kako smrt sega onkraj gledališča

Obstaja več družbeno normiranih in sprejemljivih ter kulturno določenih obsmrtnih ritualov, po katerih se gledališče, v katerem je smrt ena pogosteje obravnavanih tem, lahko do neke mere zrcali, vendar njegove posebnosti zahtevajo tudi svojevrstne pristope. Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji – poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožjem jedru zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (ter vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Izhodišče avtorice je bilo njeno lastno soočanja s smrtmi v gledališču, poleg tega pe je preučevala primere, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Ob tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta. V zadnjih obdobjih so se predvsem na Zahodu razvile raci…

Poslušaj
Novica
47 min
Kulturni fokus

Dvojnik – zagonetna figura, ki se dobro prilega tako komediji zmešnjav kakor psihološki grozljivki

Dvojnik je lik, ki nam je sicer podoben kot je jajce podobno jajcu, a z nami vendarle ni istoveten. In kot kaže zgodovina umetnosti, se, paradoksalno, dobro znajde v zelo različnih, tudi diametralno si nasprotnih žanrih. Zakaj? Chaplinov Veliki diktator je, kot vemo, politična satira o fašizmu. Solaris Andreja Tarkovskega je psihološko poglobljena znanstveno-fantastična meditacija o naravi človeških želja in žalovanja. Kagemusha je krvav zgodovinski ep Akire Kurosawe, umeščen v obdobje državljanske vojne, ki je dobro stoletje pretresala deželo vzhajajočega sonca. Stvor je grozljivka Johna Carpenterja o skupini znanstvenikov, ki na Antarktiki med razbitinami nekakšnega vesoljskega plovila odkrijejo neznano življenjsko obliko. Prilagajanje Spikea Joneza pa je postmoderna komedija o umetnikovem ustvarjalnem krču. Kar vse te, žanrsko očitno sila raznolike filme druži, je, da njihov zaplet poganja motiva dvojnika. Zgodb, ki jih ti filmi pripovedujejo, bi, drugače rečeno, ne bilo, ko bi v njih ne bilo dveh likov, ki sta si sicer podobna kot jajce jajcu, a vendarle nista en in isti lik. Toda: v nekaterih primerih ta dvojnost generira vesele zaplete in brezskrben smeh, v drugih pa tragičn…

Poslušaj
Novica
51 min
Kulturni fokus

Japonski cesarski dvor in ženske, ki so 600 let pred Cervantesom izumile roman

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnosti Na prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi…

Poslušaj
Novica
53 min
Kulturni fokus

»Veseli me vsak obiskovalec, ki se v Cankarjev dom vrne, po svoje pa še bolj vsak, ki k nam pride prvič«

V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucije Koncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka. Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)

Poslušaj